– Prejemam gostoljubno povabilo na lov s Philipom Freiherrjem Von Oldershausnom v Oldershausnu. Lahko pridem zraven kot voznik. Pričakujejo nas ob osmih zjutraj. Dobri čevlji, močna oblačila in rokavice. Pričakujem vse kamuflažne barve, ampak vsi imajo živo oranžne poudarke na oblačilih in vsi psi imajo odejo. Ne bi smeli slučajno ustreliti na vas! Zato nosim oranžen telovnik. Nekateri psi imajo celo telovnik iz kevlarja, da si povečajo možnost preživetja, če jih ujame divji prašič. Veliko psov ima tudi sledilnik, tako da jih je mogoče najti z GPS-om, če se izgubijo.
Lov je še vedno prava moška stvar. Stojim med približno 50 moškimi – z eno mlado damo, ki pride posebej za fotografiranje. Mene tolerirajo. Pred startom razložijo pravila in lov v slogu vodi polk lovskih rogov.
Lahko se označim z upraviteljem gozda. Ugleden mož, Winfried Muller, ki je prejšnje poletje en teden preživel v bolnišnici, skoraj na smrti, potem ko ga je napadel odrasel samec merjasca. A kljub svojim 77 letom in nedavni obsmrtni izkušnji gre s polno paro naprej. Odpravljamo se na lov na merjasca, zato morate v habitat divjega prašiča: radi imajo zelo goste gozdove in najraje tam, kjer je veliko robidovja. Vzporedno hodimo s 5 vozniki, vsak s pištolo in prav toliko psi. Poskušava ostati približno 25 metrov narazen. Najprej kratek čas skozi bukov gozd. Kos pogače, čeprav gre precej strmo navzdol. Ampak od tam moramo čim hitreje, saj tu ni divjih prašičev.
Nato končamo v gostem iglastem gozdu. Mučno smo se prebijali med majhnimi, gosto rastočimi božičnimi drevesci, mrtvim lesom, ki je ležal na tleh in visokimi šopi trave. Že dolgo niste videli svojih kolegov, zato drug drugemu vzklikate ‘oho!’ ostati blizu drug drugega. Kot nekakšen glavnik moramo prečesati lovišče. Kajti divji prašiči so podnevi dobro skriti in jih ni zlahka odgnati. Winfried mi pokaže sledi: ‘glej, tukaj vidiš sledi kopit’ oz.; ‘še sveže iztrebke’. Počasi se bližamo.
In potem, ko pomislim, da težje ne more biti, seveda je. Globok jarek z vodo. Spustite se štiri ali pet metrov navzdol, skušajte priti na drugo stran brez premočenih nog in se nato strmo povzpnite po spolzki ilovnati steni. Potegnem se na veje rastlinja, pes pobegne in ubere drugo pot. Težje ne more biti, pomislim še enkrat in seveda se spet motim. Bližamo se in to pomeni robidnice. Grmi robide rastejo z dolgimi koničastimi vejami med drugim rastlinjem. Zaprejo vam pot, vas vlečejo, se zataknejo za vaša oblačila in lase ter zbadajo z ostrimi bodicami. Na srečo imam oblečene čvrste rokavice, jakno, hlače in čevlje, a vsake toliko me kakšen udari v obraz ali ob ušesa. To čutiš. Pa tudi redno se zgodi, da se ti noge preprosto zapletejo v veje, koliko jih je. Poskušam delati visoke korake in jih čim bolj zdrobiti.
Toda bližamo se cilju. Winfried mi pokaže pokrov, kjer so nedavno ležali divji prašiči. In drevesa z golim lubjem na dnu, ob katerega se pujski radi drgnejo s hrbti, da bi jim žuželke spravili iz kožuha. In potem se nenadoma zgodi: prestrašili smo dva prašiča. Tudi psi zdaj postanejo pozorni in dajejo vrat. Blizu sebe slišiš topot kopit in malo kasneje vidim dva mlada prašiča, ki ju preganja nekaj psov. In spet malo kasneje; veliki pok in še en.
Ob petih do dvanajstih je šlus. Odstrel ni več dovoljen, razen odstrela zastreljene živali. Zberemo se pri veliki lopi in pod nadstreškom so dolge mize s klopmi za veliko skodelico tople juhe s kruhom. Pred hlevom so postavili stojalo, na katerega eno za drugo obešajo in oskrunijo živali. To pomeni, da sta odstranjena kri in črevesje. Ključno je, da to storite čim prej, sicer bo meso pozelenelo in ni več primerno za uživanje. Plen binglja z glavo navzdol. Prej sem mislil, da bom težko gledal, a ni tako. Bolj občutek: to je le del tega.
Ko je divjad odstreljena, se jo označi z GPS. To pomeni, da lahko velik traktor z nakladalno ploščadjo naloži in prevaža živali. Ker odrasel samec tehta 130 kg.
Po kosilu gremo na lov na drug del domene. Zdaj vem, kaj se od mene pričakuje. A proti koncu vožnje, ko smo globoko med gostim grmovjem in robidovjem, naletimo na celo čredo divjih prašičev. Voham jih (dišijo malo po maggi), slišim jih in čutim, kako se tla pod seboj tresejo od njihovega teptanja. Vozniki napeto kričijo in stojijo s puškami na pripravljenosti. Ostati moram blizu Winfrieda, da ne bi bil na ognjenem polju. Po zaslugi glasnega laježa psov prašiči prevzamejo vodstvo in vsi si spet lahko oddahnejo. V redu, to je tudi del tega. Počutim se zelo kul.
Ob koncu vožnje je bilo odstreljenih 26 divjih prašičev, 2 jelena in 5 lisic. Te zadnje živali vzamemo s seboj in šele ko se z rogom poklonimo ustreljeni divjadi, smemo vstopiti v hišo gostitelja in gospodinje, kjer nas čaka hranljiv obrok z žganjem. Zelo posebna izkušnja in počutim se privilegirano, da sem jo doživela.