In ste uživali v čokoladnih zgodbah izpred dveh tednov? V tej epizodi bom delil še nekaj močnih zgodb o čokoladi. Upam, da boste lahko uživali, medtem ko uživate v lepem kosu tega rjavega zlata.
Predstavitev čokolade v Evropi je spremljal nastanek najrazličnejših močnih zgodb, resnic in tudi številnih neresnic. Na primer, zdi se, da so Španci iz dejstva, da je Montezuma vedno pil čokolado, preden je obiskal svoj harem, sklepali, da mora biti čokolada afrodiziak. Casanova naj bi celo pil čokolado, da bi okrepil svoja osvajanja. Kaj vse je res na tem …?
Evropa odkrije čokolado
Toda preden je Casanova sploh lahko prišel v stik s čokolado, se je morala čokolada razširiti iz Španije v ostalo Evropo. Čeprav so se Španci dolgo časa trudili, da bi čokolado obdržali zase, se to na koncu ni izšlo. Španija je bila močna država in je imela vpliv v velikem delu Evrope. Bili so tudi šefi v tem, kar danes imenujemo Nizozemska in Belgija, zato smo bili eni prvih v Evropi, ki so poznali čokolado.
Čokolada v obliki paste se je pojavila v južni Franciji v začetku 17. stoletja. To so verjetno uvedli španski menihi, vendar je ta čokolada na začetku ostala dobro varovana skrivnost znotraj francoskih samostanov. Čokolada se je po Evropi začela postopoma širiti v 17. stoletju. Najprej v Italijo in od tam tudi v Nemčijo in Avstrijo. Po pisnih virih iz tistega časa naj bi se proti koncu 17. stoletja s čokolado seznanili tudi Angleži in Portugalci, čokolado pa so opazili celo v Turčiji in Perziji (sedanji Iran).
Čokolada na francoskem dvoru
Znane so različne zgodbe o tem, kako je čokolada končala na francoskem dvoru. Ta čast pogosto doleti Ano Avstrijsko, hčerko španskega kralja, ki se je leta 1615 poročila s francoskim Ludvikom XIII. in je bila doma navajena piti čokolado. Bila je zelo nepriljubljena in ji ni bilo ravno zaupanja, zato se zdi, da ni najboljša oseba, ki bi popularizirala čokolado na francoskem dvoru. To čast bi lahko bolje pripisali njeni snahi, španski princesi Mariji Tereziji, ženi slavnega sončnega kralja Ludvika XIV. Govorili so, da je imela tako rada čokolado, da jo je morda ljubila bolj kot njen mož, kralj. Posebej za pripravo čokolade je s seboj pripeljala svojega osebnega služabnika, ki je čokoladnico šaljivo poimenoval Molina.
Čokolada spremeni življenje
Evropejci, tako kot Kolumb, pravzaprav niso marali čokoladne pijače Aztekov in so jo prilagodili svojemu okusu. Okus je postal manj oster in bolj sladek. Ker še ni bilo znano, kako je treba kakavovo maslo (maščobo) ločiti od trdnih delov kakavovih zrn, je bilo težko mešati čokolado s tekočino. Čokoladni napitek je bilo zato treba privezati in tepsti, tako kot Azteke. Dober čokoladni napitek je bil dober le takrat, ko se je mešanica začela peniti. Za to je bila uporabljena prej omenjena ‘Molina’. To je pravzaprav samo lesen stepalnik, ki ga lahko vstavimo skozi pokrov pločevinke čokolade in z njim stepamo čokoladni napitek. Za pripravo čokolade so bili ustvarjeni posebni čokoladni servisi z vrčem z luknjo v pokrovu za ‘Molino’ in pripadajočimi skodelicami. Precej podoben sodobni različici na fotografijah.
V Evropi so, tako kot pri Aztekih, pijačo pili le kralji in plemstvo. Običajen človek si čokolade še ni mogel privoščiti in imeti poseben čokoladni set je bil res statusni simbol. To bi lahko pokazali in pokazali, da ste dovolj bogati, da pijete čokolado. Ni bilo pomembno, kako pogosto ste dejansko pili čokolado. Kralji in princese so imeli celo posebno namizno posodo z lastnimi začetnicami ali orožjem. Čokoladni kompleti iz porcelana ali srebra so bili pogosto podarjeni drugim kraljevim družinam.
Tako kot kava in čaj je tudi čokolada postajala vse bolj priljubljena in kmalu so se pojavile pritožbe vinogradnikov in vinskih trgovcev. Menili so, da ti novi eksotični izdelki uničujejo njihov posel. To verjetno ni bilo tako slabo, vendar kaže na to, da je bil vpliv čokolade na družbeno, kulturno in gospodarsko življenje tistega časa zelo velik. Ne samo, da je trgovina s kakavom zaslužila veliko denarja
Jedi s čokolado so se pojavljale v vseh vrstah kuharskih knjig in na jedilnikih. Čokoladnice in kavarne so postale mesta, kjer so se srečevali pisatelji in vplivni ljudje ter sprejemali politične odločitve. Skupaj s kavo in čajem je čokolada močno vplivala tudi na spremembe v kulturi prehranjevanja. Kralj Ludvik XIV. je sčasoma moral sprejeti te spremembe, kot je prehranjevanje za mizo ter prehranjevanje z nožem in vilicami. Dolgo časa ni hotel jesti z nožem in vilicami, a sčasoma se temu ni mogel več izogniti.
Zdaj tudi čokolada za ljudi
Kot rečeno, je bila čokolada dolgo časa privilegij bogatih, monarhov in plemstva. To se je spremenilo po industrijski revoluciji. Odpravljene so vse vrste davkov in uvoznih dajatev na kakav in sladkor ter nastali so razni izumi, ki olajšajo izdelavo čokoladnih napitkov in predelavo čokolade v piškote in druga živila. Navsezadnje ti izumi utirajo pot čokoladni tablici, ki jo tako dobro poznamo.
Eden najpomembnejših izumov za proizvodnjo čokolade je bil Nizozemec Van Houten. Pravzaprav iz še vedno razpoložljivega kakava Van Houten. Leta 1815 je Casparus van Houten ustanovil tovarno čokolade v Amsterdamu. A vseeno je naletel na težavo, da ni mogel ločiti trdnih delov kakava od mastnega kakavovega masla. Van Houten je rešitev za to težavo našel v stiskalnici za kakav, s katero je lahko iz kakavovih zrn stisnil maslo in pustil le kakav v prahu. Ta izum običajno pripisujejo njegovemu sinu Coenraadu Johannesu van Houtenu, vendar je patent zanj prejel Van Houtenov oče.
Še en izum iz Van Houtenovega cevovoda je postopek, pri katerem je kakav obdelan s solmi, zaradi česar se še bolje raztopi in premeša. Nizozemska ima ta postopek sorazmerno temne čokoladne tablice, katerih ime „Dutching“ spominja na nizozemsko poreklo in potemni barvo kakava. Tudi okus kakava postane blažji, a je to prednost za dober okus čokoladice, je zelo vprašljivo. Kakav v prahu za izdelavo čokoladnega mleka je pogosto še danes podvržen temu postopku. Samo poglejte kakšen kakav imate v svoji omari!
Čokolada razveže jezike
Jasno je, da je čokolada burila domišljijo v 17. in 18. stoletju. Ljudje so imeli včasih tako nenavadne predstave in asociacije o tej božanski hrani iz tropskih območij, da je v najrazličnejših krogih potekala intenzivna razprava o dobrih in škodljivih učinkih čokolade. Glavni zagovorniki čokolade so se kljub vsemu obrnili proti rjavi snovi zaradi zgodb o duhovih o mrtvorojenih otrocih, ki jih povzroča čokolada. Ali pa se je šušljalo, da ima Marija Terezija svoje črne zobe čokoladi. Bilo pa je tudi veliko ljudi, ki so v čokoladi videli idealno zdravilo. Zdravilo, ki bi pomagalo celo proti boleznim, kot je tuberkuloza. Na primer, ženska, ki je trpela za to boleznijo, naj bi bila ozdravljena s čokolado in si je celo lahko ustvarila družino. Ali je vse to res, je seveda zelo vprašljivo, a še danes se o čokoladi krožijo velike zgodbe. Na primer, ali je čokolada res boljša za ženske kot za moške ali ta modrost temelji le na kulturnih stereotipih?
Kakorkoli že, o kakavu in čokoladi se da še veliko naučiti in povedati. Na primer, ali veste, kako izgleda kakavov sadež in kako poseben kakav pravzaprav raste? Čez dva tedna bom spet odgrnil čokoladno tančico. Do takrat!
